Slovaški preporoditelj Ján Kollár, ki se je leta 1846 mudil v Trstu, je menil, da »tukaj italijanščina že prevladuje nad slovanščino, če je ni že povsem podredila. Po ulicah in trgih je še slišati iz ust ljudstva slovanske zvoke: toda ti zvenijo bolj tuje kot domače.« Če se njegova trditev ni uresničila, je po zaslugi mnogih faktorjev, med temi pa igra nedvomno važno vlogo skrb za kulturo, ki so jo primorski Slovenci vseskozi izkazovali.
Leta 1848 je tako v Trstu nastalo Slavjansko društvo, leto pozneje prvi slovensko-hrvaški časopis, Slavjanski rodoljub. Trst je igral pomembno vlogo tudi v vseslovenskem merilu, če pomislimo na ustanovitev prve slovenske čitalnice v Trstu leta 1861. Šestdeseta leta so po obdobju absolutizma pomenila pravi izbruh prosvetnega in časopisnega delovanja kot posledica nove ustavne dobe, ki jo je moral cesar Franc Jožef sprejeti v letih 1860-1861, predvsem pa po letu 1867, ko je avstro-ogrska monarhija dobila ustavno ureditev, ki je obveljala do njenega propada. V poznejših letih so v mestu nastale druge čitalnice, med temi tudi rojanska, ki je bila posredno vpletena v dogodke leta 1868, ko je zaradi spleta narodnih in verskih sporov v mestu prišlo do pouličnih neredov. Istočasno se je pričenjalo kulturno delovanje tudi na Goriškem, z nastankom dveh čitalnic v Tolminu in Gorici leta 1862. Proti koncu desetletja so se podobne pobude začele pojavljati tudi v predelu takratne Istre, ki danes spada v okvir tržaške pokrajine (občini Dolina in Milje): v letih 1869-1870 je tako prišlo do ustanovitve čitalnice v Boljuncu.
Od leta 1867 dalje se je v Trstu z določeno stalnostjo začela pojavljati slovenska periodika. Prvim poskusom oblikovanja štirinajst- in petnajstdnevnikov je leta 1876 sledil list Edinost, ki se je postopno razvil v dnevnik in še danes predstavlja neprecenljiv vir informacij o kulturnem delovanju primorskih Slovencev.
Skrb za prosveto je v naslednjih desetletjih prevzela Slovence tako v samem mestu kot v celotnem avstrijskem primorju: pevski zbori in pozneje prosvetna društva so se začeli pojavljati v ožji in širši tržaški okolici, na Goriškem in v Istri.
Upoštevati moramo, da so bile razmere v Benečiji popolnoma drugačne. Območje je postalo del Kraljevine Italije že leta 1866, nova država pa ni pokazala posebnega posluha za kulturne in jezikovne potrebe teritorija, ki je že doživljal vse posledice gospodarskega in socialnega zaostanka. Kraljevina Italija si je tako od samega začetka zadala cilj, da bi asimilirala te nove državljane.
Konec prve svetovne vojne in prehod Gorice, Trsta in Istre pod Italijo sta ustvarila popolno novo stvarnost, ki so se ji morala slovenska društva prilagoditi. Prva povojna leta je zaznamoval ponovni razcvet prosvetnega delovanja, ki se je kmalu prekinil zaradi naraščajočega fašističnega nasilja. Fašizem je svoj pravi obraz pokazal še preden bi prišel na oblast: ne smemo pozabiti, da je do požiga Narodnega doma v Ulici Filzi prišlo 13. julija 1920, ko je Italija še bila liberalna država in je nova meja s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev še bila predmet pogajanj, vse to več kot dve leti pred pohodom na Rim. Gentilejeva reforma je leta 1923 ukinila slovenske zgodovinski dopis (in hrvaške) šole, društva so morala postopoma prenehati z delovanjem v letih 1926-1927, vsi poskusi, da bi se kljub vsemu slovenska beseda ohranila vsaj na nekaterih področjih, so naleteli na reakcijo oblasti. Fašisti so razpustili društva, ukinili časopise, prepovedali katerokoli prosvetno dejavnost.
Slovensko prosvetno delovanje je bilo prepovedano, a ne ukinjeno: v naslednjih letih je skrb za kulturo in izobraževanje postala ena izmed poglavitnih oblik, s katerimi so se primorski Slovenci upirali fašističnemu nasilju. Trditev velja tudi za obdobje narodnoosvobodilnega boja, ko so na območju Primorske nastajale partizanske šole.
Po drugi svetovni vojni so morali Slovenci na Primorskem premisliti svoje kulturno delovanje v popolnoma novih razmerah. Primorske ljudi so dočakale štiri različne usode: primorsko zaledje je postalo del nove Jugoslavije, italijanska oblast je bila takoj ponovno vzpostavljena v Benečiji, Gorici in Kanalski dolini leta 1947, tržaški Slovenci pa so postali državljani Svobodnega tržaškega ozemlja. Geopolitični delitvi je treba takoj prišteti ideološko: najprej med pristaši (s komunisti na čelu) in nasprotniki novega Titovega režima v Jugoslaviji, pozneje med samimi komunisti kot posledica resolucije informbiroja leta 1948.
Takoj po vojni so Slovenci obnovili mrežo kulturnih, glasbenih, pevskih in drugih društev, ki jih je zatrla fašistična represija. Resolucija informbiroja pa je preustroju zadala hud udarec, še posebno na Tržaškem, kjer je razkol na levici imel najostrejše in najdolgotrajnejše posledice. Osnovna delitev, ki je nastala takoj po vojni med levičarsko-laičnim in katoliškim taborom, se je dejansko ohranila do današnjih dni, čeprav so se danes razmere bistveno spremenile in omogočajo sodelovanje.
Tega časa in tudi poznejših dogodkov ne moremo razumeti, če ne upoštevamo, da se delitev ni omejevala le na politično raven, temveč je pridobila razsežnosti pravega »kulturnega boja«: že jeseni 1945 je v Trstu nastala Slovenska prosvetna zveza, predhodnica današnje Zveze slovenskih kulturnih društev, v poznejših letih pa je katoliški tabor tako v Trstu kot v Gorici oblikoval svoje mreže prosvetnih in drugih društev na teritoriju. Slovenska prosvetna zveza je za časa STO-ja delovala kot Slovensko-hrvatska prosvetna zveza ob istočasni prisotnosti kominformistične Slovensko hrvaške ljudske prosvete SHLP – do ponovne združitve je prišlo šele leta 1967. Po vrnitvi Italije v Trst leta 1954 se je SHPZ preimenovala v SPZ ter se v poznejših letih združila z goriško Zvezo slovenskih prosvetnih društev v novo skupno organizacijo, ki je ponovno delovala kot Slovenska prosvetna zveza in se nazadnje preimenovala v današnjo Zvezo slovenskih kulturnih društev z odločitvijo, ki jo je sprejel 23. redni občni zbor zveze 17. maja 1980 v Boljuncu.
Preimenovanje zveze je bilo tudi priložnost, da se je vanjo včlanilo 11 društev, ki so okrepila prisotnost in razpoznavnost organizacije na celotnem deželnem teritoriju. Zveza se je tako ob svoji petdesetletnici leta 1995 lahko ponašala s približno šestdesetimi društvi vse do današnjih 87 včlanjenih društev in skupin v tržaški, goriški in videnski pokrajini.
Mreža slovenskih prosvetnih društev, ki sestavljajo ZSKD, je tako ohranila svoj delokrog na celotnem območju Furlanije – Julijske krajine, na katerem so naseljeni Slovenci. Starim dejavnostim so se pridružile nove: omeniti gre tako npr. prireditve in trud, ki ga številna društva vlagajo v to, da bi v novih razmerah tudi italijansko govoreči občani pobliže spoznali slovensko kulturo in slovenski jezik.

Štefan Čok

Narodna in študijska knjižnica – Odsek za zgodovino in etnografijo