Poleg arhitekture je bil Sulčič aktiven član slovenske skupnosti v Argentini, sodeloval je v društvu Sokol, bil predsednik skupine, ki je izdajala tednik Novi list. V njem je objavil serijo člankov Priseljenčeva hiša (1933 in 1934). Od leta 1953 se je posvečal slikarstvu, predvsem krajinam v akvarelu, ter objavil tri knjige: pesmi Luces y sombras (Buenos Aires, 1968), zbirko povesti La olla (Buenos Aires, 1968) in spominski zapis o slovenskem raziskovalcu in antropologu Ivanu Benigarju.
Na Odseku za zgodovino in etnografijo pri NŠK danes hranimo zapuščino Viktorja Šulčiča, ki nam jo je predala dr. Irene Mislej, ki jo je leta 1981 prejela od sina Viktorja Sulčiča in jo dopolnila. Zapuščina je še kar zajetna, četudi nekaj gradiva, predvsem njegove risbe, hrani Pilonova Galerija v Ajdovščini.
Gradivo, ki ga hranimo danes na Odseku zajema njegovo osebno življenje. Več je osebnih dokumentov, korespondence z družinskimi člani in razni dokumenti za odobritev in potrditev za upravljanje poklica. Bogata je korespondenca, ki jo je Sulčič imel z raznimi osebnostmi in ustanovami v Argentini in izven nje. Med dokumenti so tudi vabila članki Sulčičevih razstav, njegovo delovanje v korist jugoslovanskih izseljencev in seveda članki, ki prinašajo informacije o stavbah, ki jih je načrtoval (Nuevo mercado de Abasto Proveedar, stadion Boca Juniors, cerkev Srca Jezusovega). Na Odseku danes hranimo tudi precej Sulčičevih fotografij (ena tudi še iz Križa) in fotografije njegovih del.